[ Pobierz całość w formacie PDF ]

narbolja
o."
carovnia
ka palica... Tega se je Harry res veselil.
Zadnja trgovina, v katero sta a
la, je bila videti majhna in siromaa
na.
Nad vrati je s pozlacenimi crkami, ki so se ~
e lua
cile, pisalo: Mojster
Olchenbat. Mojstrske carovnia
ke palice izdelujemo ~
e od leta 382 pr.n.a
. V
zapraa
eni izlo~
bi je na a
krlatni blazini le~
ala ena sama palica.
Ko sta vstopila, je nekje globoko v trgovini zazvenel zvoncek. Prostora
je bilo malo in razen drobcenega stolcka, na katerega je sedel Hagrid, ni
bilo nobenega pohia
tva. Harry se je pocutil nenavadno, nekako tako, kot
bi pria
el v izjemno strogo knji~
nico. Stotera nova vpraa
anja, ki so se mu
porajala, je odrinil iz misli in zacel opazovati tisoce ozkih a
katel, ki so
obdajale stene od tal do stropa. Iz neznanega razloga je zacutil
mravljince na vratu. Celo prah in tia
ina v tem prostoru sta bila polna
skrivnostne carovnije.
"Dober dan," je rekel mehek glas. Harry se je ustraa
il, Hagrid pa
tudi, saj je tako hitro vstal, da bi skoraj prevrnil mali stolcek.
Pred njima je stal starec, cigar a
iroke, blede oci so se v mraku
prodajalne svetile kot mesec.
"Dober dan," je nelagodno odzdravil Harry.
"Seveda," je prikimal starec. "Ja, ja. Vedel sem, da te bom kmalu
spoznal. Harry Potter." To ni bilo vpraa
anje. "Materine oci imaa
. Zdi se
kot vceraj, ko je bila sama tu in kupila svojo prvo carobno palico.
`
estindvajset centimetrov dolgo, elegantno in hitro, iz vrbe. Dobra palica
za uroke."
Mojster Olchenbat je stopil bli~
e k Harryju. Ta bi dal vse, da bi
starec pome~
iknil. Te srebrnkaste oci so bile nekoliko srhljive.
"Tvojemu ocetu pa je bila bolj va
ec palica iz mahagonija.
Devetindvajset centimetrov. Gibka. Nekoliko mocneja
a in izvrstna za
spreminjanje oblike. Pardon, rekel sem, da je bila palica va
ec tvojemu
ocetu, v resnici pa seveda palica izbere carovnika."
Mojster Olchenbat se mu je tako pribli~
al, da se je s svojim nosom
~
e skoraj dotikal njegovega. Harry je v njegovih skrivnostnih oceh videl
lastni odsev.
"In sem te je..."
Starec se je z dolgim, bledim prstom dotaknil brazgotine na
Harryjevem celu.
"%7ńal mi je, da sem prodal palico, ki je kriva za to," je rekel mehko.
"Dvaintrideset centimetrov. Iz tise je bila. Mocna palica, izjemno
mocna in v napacnih rokah... ce bi vedel, kaj vse bo storila..."
Zmajal je z glavo, nato pa je na Harryjevo olaja
anje opazil Hagrida.
"Hagrid! Hagrid Ruralus! Kako lepo te je spet videti... Hrast,
a
tirideset centimetrov, nekoliko grcasta, kajnec"
"Res je, guspod," je pokimal Hagrid.
"To je bila dobra palica. A ko so te izkljucili, so jo verjetno zlomilic"
je vpraa
al starec z glasom, ki je nenadoma postal strog.
"Em... Ja, t-tuko je, guspod," je zajecljal Hagrid in se prestopal.
"Ampak a
e zmerej imam obadva dela," je dodal.
"Pa ju uporabljaa
c" ga mojster ni spustil iz precepa.
"O, ne, guspod," je hitro rekel Hagrid. Harry je opazil, da se je pri
tem zelo trdno oprijel ro~
natega de~
nika.
"Hmmm," je gospod Olchenbat Hagrida prebodel s pogledom.
"Torej, gospodic Potter, pa poglejmo." Iz ~
epa je potegnil a
iviljski trak
s srebrnimi oznakami. "S katero roko jo boa
vihtelc"
"Em... no, desnicar sem," je rekel Harry.
"Iztegni desnico. Tako." Izmeril mu je roko od rame do prstov, od
zapestja do komolca, via
ino od ramena do stopal, razdaljo od kolena do
pazduhe in obseg glave. Ko je meril, je razlagal: "Vsaka naa
a palica ima
jedro iz mogocne carobne snovi, gospodic Potter. Za jedro uporabimo
samorogove dlake, feniksova repna peresa ali kite zmajevega srca. Nobeni
naa
i palici nista enaki, saj tudi ni dveh samorogov, zmajev ali feniksov, ki
bi bila povsem enaka. Prav zato s palico drugega carovnika nikoli ne boa

mogel carati tako dobro kot s svojo."
Harry je preseneceno ugotovil, da se je a
iviljski trak lotil merjenja kar
sam od sebe in se je posvetil razdalji med njegovima nosnicama. Gospod
Olchenbat je brkljal po policah in z njih zlagal a
katle.
"Dovolj bo," je rekel in a
iviljski trak se je sesedel na tla. "Takole,
gospodic Potter. Poskusi tole. Bukovina s kito zmajevega srca. Triindvajset
centimetrov. Pro~
na in voljna. Kar primi jo in jo preizkusi."
Harry je zgrabil palico in malo pomahal z njo, pri cemer se je
pocutil zelo neumno. A starec mu jo je skoraj nemudoma vzel iz rok.
"Javor in feniksovo pero. `
estnajst centimetrov. Izjemno poskocna.
Preskusi jo..."
Harry jo je preizkusil. Ampak komaj jo je dvignil, ~
e mu je tudi to
spulil iz rok.
"Ne, ne. Izvoli, ebenovina s samorogovo dlako, dvaindvajset
centimetrov, pro~
na. Dajmo, dajmo, preizkusi jo."
Harry je preizkua
al. In preizkua
al. Niti sanjalo se mu ni, kaj mojster
Olchenbat pricakuje od njega. Kup neustreznih palic na stolcku je
postajal vse vecji. Starec pa je bil z vsakim neuspehom bolj zadovoljen in
s polic je zlagal nove in nove a
katle. [ Pobierz całość w formacie PDF ]