[ Pobierz całość w formacie PDF ]
0 est krasnih suÏenj je stopilo krog postelje.
»V kopel!« je velevala, se hitro dvignila in sedla v no-
silnico.
Ko so jo v zlati posodi objeli dehteãi valãki mlaãne
vode, se je naslonila z na pol zastrtimi oãmi na rob banje
in se predala trenutku. Nemo so ji ãesale spletiãne valo-
vite lasé in jih mazilile. Îivce sta ji omamljala vonj in
gorkota, vzbujala se ji je slà, pred njo so se snovale pre-
lestne slike divjih moãi, ki jih je prebila med mi0 iãavimi
rokoborci in vozniki v hipodromu.
Strah je minil. Upravdo je pozabila in njene misli so
se zaplele ob Iztoku ter tkale skrivne niti, da ga omreÏi,
iztrga Ireni, obvlada sama potem pa pahne od sebe in
uniãi, da ji ne omadeÏuje pred svetom svetega nimba.
Davno so Ïe konãale suÏnje svoje delo in stale kakor
beli kipi iz alabastra ob kopeli, gledajoã v lice despojni,
ki je zaprla oãi, kakor bi zaspala. Toda vajene sluÏabni-
ce so brale z lica, da despojna ne spi. Ustnice ji je ob-
kroÏal smeh, izginil nenadoma, na ãelu se ji je zarezala
temna ãrta, ki je zopet izginila, in smeh se je vnoviã
pojavil, kakor bi sonce posvetilo skozi oblak.
»K zajtrku! Pokliãite takoj Spiridiona!«
244
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
Tako se je nenadoma oglasila Teodora. Prihiteli so ev-
nuhi s 0 krlatno nosilnico in Spiridion je Ïe kleãal pred
njo in prosil:
»Vsemogoãna despojna je velela, naj se ji pribliÏa naj-
nevrednej0 i suÏenj.«
»Za menoj!«
Ko so se skopljenci ustavili z nosilnico pred porfirno
mizico, v kateri je bilo vdelano iz dragih kamnov grozd-
je, oljke in cvetje, je Teodora velela, naj vsi odidejo ra-
zen Spiridiona. Sedla je k mizici in segla po zlati ãa0 i z
zavretim vinom in govorila
»Spiridion, ali je Ïe poslala Irena evangelij centuriju
Iztoku?«
»Vsemogoãna despojna, Spiridion bi rad umrl, ko bi
ti mogel povedati. Ali zvedel je le toliko, da je poslala
Irena suÏnjo Cirilo h knjigotrÏcu.«
»Dobro! Poslala je po evangelij. Spreobrniti hoãe bar-
bara Iztoka, da bi veroval na Krista. Vrla Irena! Apostol-
sko delo vr0 i. Poizvedi, ãe mu je evangelij Ïe izroãila.«
»Da ne morem sveti despojni odgovoriti, kakor bi
rad! âemu nisem umrl pred rojstvom, niãvredni! ·el pa
je suÏenj Protos k Epafroditu, kjer menda biva Iztok,
centurio. In s seboj je nesel droben sveÏenj!«
»Ali ve0 to za trdno? Ribam tvoje truplo, ãe si se zmo-
til.«
245
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
»Naj me uniãi Belcebub, ãe nisem izpriãal svete resni-
ce!«
Teodora je namignila, evnuh je izginil. Ko so se strnile
zavese, je omoãila pecivo v sladko vino, odgriznila ko-
0 ãek in se na glas zasmejala.
»Ha-ha-ha! Apostolsko delo! Meni0 iãu je evangelij za
0 katlico, v kateri po0 ilja ljubavna pisma. Pripravita se!«
Ko je Teodora 0 e razmi0 ljala, kako bi si osvojila Izto-
ka ali kako bi vsaj razdruÏila ali uniãila dvoje src, ki sta
se edini na vsem dvoru ljubili z iskreno ljubeznijo, je
evnuh Spiridion tehtal in pre0 teval Ïe tretjiã zlate Epa-
froditove bizantince. Bil je lakomnik, ki bi bil prodal de-
setkrat na dan du0 o in prepriãanje za suho zlato. Vsem
zvest za denar in v istem trenutku nezvest za bolj0 e
plaãilo. Pre0 teval in tehtal je zlate bizantince in vsake-
ga posebej spu0 ãal v skrito, v zidu izdolbeno duplo; nje-
gov posluh pa se je naslajal ob vsakem cvenku. Ko je za-
cingljal zadnji, je evnuh skremÏil spaãeni obraz v prijet-
ne gubé najveãje slasti, sédel in hitro napisal novo pis-
mo Epafroditu. Vse na drobno mu je naznanil, kaj ga je
vpra0 ala despojna. Pristavil je hinavsko, naj pomisli
Epafrodit, da z vsako ãrko, ki mu jo sporoãa, tvega gla-
vo in da ni denarja na svetu, ki bi mu to poplaãal. Dela
vse to iz neizmernega spo0 tovanja do Epafrodita, ki je
bil vselej zvesto naklonjen carju in despojni.
246
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
Ko je Epafrodit prejel pismo in prebral zadnji vrsti, se
mu je namuzal pretkani obraz, segel je takoj globlje v
blagajno ter poslal evnuhu teÏji mo0 njiãek.
Nato je prebral prvo pismo, prebral 0 e enkrat drugo,
vstal in zaãel hoditi po dragoceni preprogi, Globoko se
je zamislil. Spletal in snoval je v modri glavi, preudarjal
in razsojal, kako bi ukrenil. In vendàr kljub obilnim
sku0 njam in vrojeni gr0 ki pretkanosti ni mogel razmota-
ti vozla; ki se je zaãel spletati krog njegovega varovan-
ca lztoka. Ko ni videl iz zagate nobenega izhoda; je hlad-
nokrvno legel na perzijski blazinjak in se nasmejal.
»Stvar postaja premisleka vredna. Da se je zaãela za-
nimiva komedija, ki se lahko konãa s 0 e bolj zanimivo
tragedijo, to je jasno. Gre sedaj samo za to, ali naj jaz
igram, ali naj si naveÏem tudi koturn in nataknem krin-
ko ter grem na oder ali naj sedim v vrsti gledalcev ter si
privo0 ãim lepe zabave? No, ãe igra Teodora in despoj-
na, naj igra 0 e Epafrodit. Da ne zaigram glavé, zato sem
bil rojen iz krvi rodu, ki je dal svetu Aristotele in Temis-
tokleje. Ko nimam drugih otrok kakor ladje na morju in
zlato v blagajnah, naj mi tuji otroci vedrijo stara leta!«
Nato je pozval suÏnja in vpra0 al po Iztoku. Toda ta se
0 e ni vrnil. Zato je naroãil, naj ga ãakajo, in kadar koli
pride, naj mu takoj vele, da se oglasi pri njem. Tudi v
ponoãni uri.
247
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
Veãer je Ïe davno shladil vroãi pomladni dan. Vsi trgi
so oÏiveli, z vrtov so se ãule cimbale in bobenãki, po
morju se je zibalo ne0 tevilno luãic; vse je hitelo pod
zvezdnato nebo v hladni veãer.
Tudi Epafrodit je hodil po terasah. Ves dan je zaman
priãakoval Iztoka. Zaãelo ga je skrbeti. Humor, s katerim
si je 0 e v jutro zamislil komedijo, ki jo uprizori Teodora,
je izginil. S hitrimi koraki je hodil med cvetjem. Glavo je
pove0 al, pod zgubanim ãelom so sr0 ele namr0 ene obrvi.
Lotevale so se ga sitne misli. »Ali mi je tegà treba,« je
pomislil. »Dosti sem storil za barbara, ki mi je re0 il Ïiv-
ljenje, in 0 e delam zanj, rad delam: Toda ãe sam ti0 ãi v
zlo, vrtoglavec, sam rije v brezno, kaj morem za to? Oj,
res, kdor ljubi, je blazen! Odpri mu Ïrelo samega Hada
pa mu reci: Otmi se, ãe ne, te poÏre, ne bo se otel. Za en
poljub se izroãi Haronu!*« Jezno je udaril z drobno
paliãko po glavi cvetoãega maka, da je razsula temno-
rdeãa ãa0 a drobne liste po pesku.
»Teodora je ljubosumna, to je gotovo. Ljubosumen je
Azbad, tudi to je gotovo. TeÏko ubeÏi, nad kogar raz-
kle0 ãita Ïreli hijena in volk. Iztok je lahko Ïe v jeãi, mor-
dà koraka bog vé kam na barbarsko mejo, mordà ga
nese ladja v Afriko. V Bizancu, kjer vlada car, nabiralec
zakonov, je vse mogoãe. Helenske 0 ole je pozaprl, naj
* V gr0 kem bajeslovju je Had podzemlje, kamot prihajajo du0 e
umrlih, ki jih Haron brodar prevaÏa ãez reko.
248
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
zapre raj0 i palaão in poÏene nesnago prek praga. Hinav-
ci!«
Zopet je udaril po maku, da so tri rdeãe kapice odle-
tele in padle na stezo.
Tedaj je zaãul tri krepke udarce na dvorna vrata.
Naglo se je okrenil in 0 el po vrtu proti dvori0 ãu. Podkve
so udarile ob kamen.
»Vrnil se je!«
Hitro je od0 el z vrta v vilo. Pred vrati je Ïe ãakal Iztok.
Njegova ble0 ãeãa oprava je bilà pokrita s prahom. Po
obrazu so se mu sledile srage obilnega potu.
»Jasni, velmoÏni, nenadoma sem pri0 el, ker si me kli-
cal. Odpusti, posut sem s prahom in znojem.«
»Niã ne de! Pojdi z menoj, centurio!«
·la sta po ozkem, z vijoliãasto luãjo razsvetljenem
hodniku v peristil. Najlep0 i sneÏnobeli korintski stebri
so podpirali arkade, na sredi je 0 umel vodomet in 0 kro-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]